 | 180001.jpg |  | 180002.jpg |  | 180003.jpg |  | 180004.jpg |  | 180005.jpg |  | 180006.jpg |  | 180007.jpg |  | 180008.jpg |  | 180009.jpg |  | 180010.jpg |  | 180011.jpg |  | 180012.jpg |  | 180013.jpg |  | 180014.jpg |
|
O USNJU
Usnje je živalska koža, ki se s strojenjem preoblikuje na način, ki ohranja njene glavne lastnosti in prepreči razkroj. Glavne značilnost pravega usnja je prožnost, žilavost in trdnost. Glede na proces strojenja je bolj ali manj neprepustno za vodo zadovoljivo zračno in paropropustno (znoj), kot tudi toplotno izolativno in trajno. Pri dejanskem strojenju je poznanih veliko različnih postopkov in metodologij dela, najstarejši je maščobno strojenje (semiš), sledi rastlinsko strojenje, ki je bilo pri Egipčanih znano že v 4. tisočletju pred našim štetjem in Galun-strojenje (brezbarvna sol uporaba: razkuževanje, zaustavljanje krvavitev, strojenje). 1880 se prične uporabljati kromovo strojenje in od leta 1910 poznamo strojenje z umetnimi strojili. Preprosto opisano je postopek rastlinskega strojenja po tradicionalni metodi potekal v bazenih kjer so surovo kožo v čreslu (zdrobljeno lubje ali plodovi) zelo počasi, odvisno od debeline usnja, do dve leti strojili. Čreslovino pridobivamo s pomočjo vode iz rastlinskih strojil. Poglavitna strojila pridobivamo iz lubja (hrast, smreka, vrba, mimoza), lesa (hrast, kostanj, quebracho), plodov (dividivi, mayrabolane, valonea) in listja (octovec, gambir). Da bi usnjarjem poenostavili postopke rastlinskega strojenja, so ob konca 19. stoletja iz surovin za strojenje začeli pridobivati ekstrakte za strojenje in v povezavi z uporabo počasi vrtečih sodov uspeli pomembno skrajšali procese strojenja.
Poglavitno mineralna strojila kromove soli. Kromovo strojenje poteka v rotacijskih bobnih in traja, glede na tip kože razmeroma kratek čas. Sintetična strojila služijo kot pomočniki ter tudi nadomestila mineralnim in rastlinskim strojilom. Po dejanskem procesu strojenja sledijo nadaljnje predelave surovega usnja, t.j. barvanje, maščenje, sušenje v zaključni fazi glede na vrsto usnja se lahko vtisne gube ali vzorec.
USNJE - CEPLJENEC
Kože goveda, na primer, imajo debelino od 5 do 10 mm, tako lahko dobimo več pod-plasti z razdelitvijo - cepljenjem, tako imenovani cepljenec. Najboljše lastnosti ima vrhnji sloj, ki vsebuje gladko površino usnja, brazde. Spodnja plast je cenejša, vendar ima tudi najmanj notranje kohezije, ker se gostota in prepletanje proteinskih vlaken, iz katerih se usnje sestoji, navzdol zmanjšuje (proti mesni strani). Po razdelitvi, plast cepljenca, obdelujemo podobno kot umetno usnje, da bi na zgornjo stran replricirali vrhnjo stran usnja. Spodnje, cepljene plasti (mesne plasti) so pogosto napačno imenovane kot divjačinsko usnje - jelenovina, saj imajo hrapavo površino in s tem izgled semiša (strojenje z ribjo mastjo, pri jelenjem usnju). Izraz Divjačinsko usnje ustreza le usnju živalim, ki živijo v prosti naravi, katero glede na postopke strojenja in obdelave ni nujno, da mora imeti hrapavo površino.
|
